Vrbovo skorjo so Egipčani in Kitajci uporabljali za zdravljenje bolečine, vnetij in vročine že pred več kot 6.000 leti, nekoliko kasneje pa tudi v Evropi. Tekom 18. in 19. stoletja so iz vrbove skorje pridobivali vse bolj prečiščene izvlečke in na koncu tudi čisto aktivno snov salicin. Ugotovili so, da so za terapijo še bolj primerne kemijsko modificirane oblike te snovi, kot so salicilna kislina in acetilsalicilna kislina. Slednja je leta 1899 prišla na tržišče pod imenom Aspirin. Njen mehanizem delovanja (zaviranje sinteze prostaglandinov) pa je bil odkrit šele leta 1971, za kar je bila podeljena Nobelova nagrada.