»Pobuda za vse te mize z deklicami ali z lutkami«, pravi Gabrijel Stupica, »je bil otrok z igračami, z vso tisto drobnarijo in šaro, ki se zbira okrog otroka. Opazoval sem zbirko predmetov in odkrival fantastične igre naključja: kako so se vse te igrače razporejale po nam, odraslim, neznanih pravilih igre. Tu sem videl motiv, ki se mi je zdel vreden, da ga naslikam.« Miza z igračkami zastavlja dva nasprotna mehanizma, toda le tako, da delujeta hkrati in si delita isto prizorišče. Toda vstop v sliko, ki predpostavlja, da pravila strukture vseskozi preči igra naključij, je Stupici neizbežno razkril, da se slika udejanja okoli sebi lastne nemožnosti, da bi postala v sebi zaprta in sklenjena. Slikar je vseskozi pozoren na zdrs znakov, disfunkcijo v slikovni govorici, ki pa je ni mogoče zakoličiti, odpraviti. In prav odklon, ki iztirja pravila, in ki hkrati preči konkretno vidnost, je vrzel, če uporabim znamenito Lacanovo formulacijo, ki se 'ne neha ne zapisovati'. Tematizacija naključja kot pogoja, skozi katerega se struktura slike šele udejani, je jasno razkrila, da je struktura slike v sebi ne-cela, ne-vsa, da je preplet oziroma mreža razporeditev znakov na platoju mize in povezav med njimi odprta, neuokvirjena, spremenljiva in vselej nedokončana.

Sergej Kapus