Predavanje obravnava slikarko Ivano Kobilca v povezavi z njeno sliko Slovenija se klanja Ljubljani, ki krasi glavno dvorano ljubljanskega magistrata. Slika ni zanimiva le zato, ker je že več kot 100 let fizično prisotna v javnem prostoru našega mesta in ves ta čas bdi nad odločitvami naših mestnih svetnikov, temveč tudi zato, ker se prav ob njej lahko dejavno soočimo z nekaterimi ključnimi vprašanji tedanje ženske emancipacije in profesionalizacije na likovnem področju. Sliko in slikarko smo v tem okviru obravnavali v treh korakih:

1. Slika kot veliko in pomembno javno naročilo je odlično dokazilo o resnem vstopu žensk v slikarski poklic. Govori nam o umetnici, ki ni bila več prisiljena v napol amatersko slikanje, temveč je lahko na poklicnem področju enakovredno tekmovala s kolegi. Lahko se je izšolala, se vzpostavila kot resna akterka in trdo delala, da je dosegla visoko kvalitativno raven in vrhunsko produkcijo, ki sta ji zagotovili tudi razstavljanje na tedanjih ključnih likovnih manifestacijah (npr. Beneški bienale in pariški Salon de la Société des Beaux-Arts na katerem je bila celo nagrajena). Ker je pri tem izrazito prekašala svoje kranjske slovenske moške kolege, je bila za izvajanje velikih slikarskih javnih naročil v Ljubljani logičen izbor.

2. Slika ni v celoti povsem posrečeno delo. Ima nekatere manj uspele aspekte, ki pa nam lahko pomagajo pri razumevanju specifične in zapletene poti ženske likovne emancipacije. Pri izvajanju velikih javnih naročil je slikarke še globoko v 20. stoletje onemogočalo že samo izobraževanje, ki je bilo zastavljeno tako, da se niso mogle zadovoljivo izšolati za slikanje velikih večfiguralnih kompozicij.

3. Slika je lep dokaz, kako naklonjeno je kranjski prostor sprejemal slikarko in ni (vsaj v tem primeru) podlegal diskriminatornim predsodkom. Izbira ženske za krasitev ključnih prostorov mesta je pravzaprav precejšnja redkost, saj dodeljevanje velikih javnih naročil umetnicam v Evropi tedaj nikakor ni bilo pravilo.