Avtor je v predavanju premislil delo štirih umetnikov, Avgusta Černigoja, Josipa Vlaha, Giorgia Carmelicha in Eduarda Stepančiča. Umetniki so s skupinsko umetnino Tržaški konstruktivistični ambient nastopili na razstavi Sindikata tržaških umetnikov v paviljonu Ljudskega vrta leta 1927. Ambient sta Černigoj in Stepančič zgradila posebej za ta namen ter znotraj njega pod s stropa lebdeči beli kvadrat razvrstila konstruktivistične elemente. Istega leta je bila objavljena fotografija z razstave v Tanku, avantgardistični umetniški reviji Ferda Delaka. Willi Nürnberg navaja: "Prvič so poizkusili, da predmetov niso razstavili, ampak so jih pustili na nitkah viseti s stropa. S tem so predmeti izgubili svojo zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment."

Živadinov se je v mladosti odločil za suprematistično gledališče oziroma za nepredmetno režiranje predstav, tudi zaradi pisma Kazimirja Maleviča. To je pravzaprav nekakšen izpad proti konstruktivizmu in je bilo namenjeno umetniku Aleksandru Rodčenku. Prazno telesno režijo je leta 2000 preoblikoval v postgravitacijsko umetnost, znotraj katere so osrednji toposi Malevičev planit, Noordungov geostacionarni satelit, Clarkov kvantni računalnik in tržaški konstruktivistični ambient, ki je bazično tekstualno gledališko izhodišče Živadinovega gledališča že več kot četrt stoletja. Vsi našteti elementi so sešteti v tehničnem demonstratorju 50-letne gledališke predstave Noordung.

Umetnina Tržaški konstruktivistični ambient je po avtorjevem mnenju kompleksen seštevek in povzetek skupinskega, univerzalnega uma pri premagovanju poslednje problematične planetarne sile, gravitacije. V prvem nizu je predstavil zgodovinska izhodišča, ki so odprla konstruktivistično stilno formacijo in jih je avtor prepletal s suprematistično in futuristično časovnico.

V drugem je izpostavil teze avtorjev, kot so Peter Krečič, Tomaž Brejc in Janez Vrečko, ki so zaslužni tudi za uvrstitev tržaškega konstruktivističnega ambienta v teoretski in umetnostnozgodovinski spomin, žal pa ne tudi v stalni muzejski spomin, saj nekaterih dokumentov, vezanih na glavno temo obravnave, ni mogoče videti praktično nikjer. V zadnjem sklopu je Živadinov strnil svoje ugotovitve in postavil precej radikalno hipotezo, ki jo je dokončno ustoličil na predavanju v mesecu maju.

Predavanje je bilo posneto 19. marca 2009 v Galeriji Škuc.