V vsaki terapevtski situaciji na bolnika poleg aktivnih ukrepov zdravljenja delujejo tudi sestavine psiho-socialnega konteksta. Kadar so učinki konteksta v prid izboljšanju počutja in zdravja bolnika, lahko govorimo o odzivu na placebo. Če ga tako opredelimo, odziv na placebo ni več odvisen od uporabe placeba, torej snovi ali posega brez specifične zdravilne aktivnosti. Psihološki temelji odziva na placebo vključujejo spodbujeno zavestno pričakovanje in nezavedno pogojevanje. Znanstvene raziskave zadnjih desetletij so sistematično raziskale nekatere nevralne, hormonske, imunske in druge fiziološke podstati odziva na placebo pri ljudeh in živalih in celo povezave odziva na placebo z genetskimi dejavniki. Uporaba paradigme prikritega zdravljenja je omogočila oceno učinka placeba pri izidu zdravljenja in pokazala, da je terapevtski ukrep lahko manj učinkovit, kadar ne vključuje spodbujenega odziva na placebo. Kognitivne motnje, pri katerih je zaradi okvarjene funkcijske povezanosti možganske skorje čelnih režnjev zmanjšan tudi odziv na placebo, povzročijo zmanjšano učinkovitost nekaterih zdravil. Prilagoditev terapevtskega pristopa v prid spodbude odziva na placebo lahko pomeni okrepljeno dobrobit za bolnika. Tako presonalizirana medicina poleg strokovnosti poudarja pomen empatije v terapevtskem odnosu.