Človeška vrsta je ujeta v neskončno spiralo kvazi napredka. Hočemo več, dlje, hitreje in močneje. Za to smo pripravljeni spremeniti tudi cel planet. Kopno in ozračje smo si že podredili in cena, ki jo plačujemoza začetek, so podnebne spremembe. Energijsko bilanco planeta smo spremenili in podnebne spremembe so samo drug izraz za dejstvo, da na Zemljo pride več energije, kot jo ta lahko odda. Oddati je pa ne more, saj je v ozračju vsako uro več toplogrednih plinov, ki so v glavnem posledice našega kurjenja premoga, nate in plina. Čeprav znanost opozarja, da podnebne spremembe prinašajo več slabega kot dobrega, nobena država ne želi izgubiti gospodarske rasti, nobena zapreti svojih termoelektrarn ali ustaviti gradnje že načrtovanih, nobena ne bi črpala manj nafte, nobena ne bi zmanjšala števila svojih letal na nebu, nobena zmanjšala potrošniškega standarda svojih prebivalcev. Ampak vse bi na papirju in v besedah zmanjšale v prihodnjih letih svoje izpuste – na neznan način, ob neznanem času in na neznanem kraju, če se malo pošalimo. A vrag je pri podnebnih spremembah že zdavnaj vzel šalo in ljudje po svetu že občutimo dogajanje na svoji koži. Vsaki hudi vročini sledijo huda neurja, iz suše se zelo hitro znajdemo sredi poplav. Podnebne spremembe namreč niso postopen proces naraščanja temperatur, ampak so zlasti drvenje iz ekstrema v ekstrem brez pravil in pogosto tudi brez prehodnih opozoril. Zato bi se morali ukvarjati ne le z vprašanjem, kako v resnici omejiti rabo fosilnih goriv, ampak tudi kako se novemu podnebju čim optimalneje prilagoditi. Pravočasno prilagajanje – s tehtnim premislekom in na stroškovno učinkovit način – je ob sočasnem zmanjšanju izpustov prava pot za dežele kot je Slovenija.