Do leta 2030 bo več kot polovica svetovnega prebivalstva živelo v vročih podnebjih s povečano izpostavljenostjo potencialno nevarnim vročinskim razmeram. Posledično se bodo globalne potrebe po hlajenju oziroma klimatizacij do leta 2050 povečale kar za trikrat, za kar bo potrebno namestiti okoli 3,3 milijarde novih klimatskih naprav. Današnje klimatske naprave temeljijo na preko 150 let stari tehnologiji (parno-kompresijska tehnologija hlajenja) in delujejo zgolj z majhnim izkoristkom (do okoli 20 %), poleg tega pa še vedno uporabljajo okolju in ljudem škodljiva hladilna sredstva. Paradoksalno je, da bolj ko se hladimo, bolj s tem vplivamo na učinek tople grede in s tem še bolj povečujemo potrebe bo hlajenju. Razvoj učinkovitih in okolju prijaznih tehnologij hlajenja torej postaja ena ključnih nalog moderne družbe v boju proti podnebnim spremembam. Po mnenju številnih strokovnjakov in znanstvenikov elastokalorična tehnologija hlajenja trenutno kaže največji potencial kot alternativa parno kompresijski tehnologiji hlajenja. Ta temelji na izkoriščanju latentne toplote pri trdninski fazni transformaciji materialov z oblikovnim spominom. Prvi prototipi elastokaloričnih hladilnikov že dosegajo komercialno zanimive hladilne karakteristike, pa vendar bo potrebno še precej znanstvenih prebojev in raziskav, da bo elastokalorična tehnologija lahko dejansko vstopila na trg.