Karawarijska skupnost s Papue Nove Gvineje je nekoč imela bogat repertoar pesmi, ki so bile praktično vse povezane s plesom. Tovrstne svečanosti so bile neločljiv del ivljenjskega ciklusa posameznika, vasi in celotne kozmologije. Medtem ko je bil namen nekaterih svečanosti, da se določena oblika ivljenjskega sveta vedno znova poustvarja, pa so bile druge bolj odprte za dru bene in kulturne spremembe. Celotni pesemski ciklus zaobjema več tisoč verzov, ki se gibljejo okoli treh glavnih tem, ki so povezane z eksistencialnimi dimenzijami človekovega ivljenja:

1) spolnost in rojstvo; 2) prehrana, ki vključuje ribolov, lov, nabiranje in izmenjavo hrane; ter 3) smrt kot posledico trpljenja, ma čevanja, borb in ubijanja.

Te tri dimenzije bi lahko poimenovali kreativna, ohranitvena in destruktivna. Prav za vse pesmi pa je bila značilna prepletenost med vizualno in verbalno percepcijo sveta.

Transpozicije podob in pomenov, ki so izvirale iz pokrajine in človekovega delovanja v njej, so svojo pluralno semantiko in simboliko odra ale v samem plesu (razporeditev plesalcev, okra evanje), izrezljanih predmetih, ki so bili neločljiv del določenih obredov, strukturi pesmi in bogati figurativnosti jezika. Te transpozicije so se gibale na različnih nivojih dokler se niso dotaknile eksistencialnih osebnih, dru benih in kozmolo kih dimenzij rojstva in smrti. Predavanje bo osvetlilo nekatere izmed teh dimenzij novogvinejske pesemske poezije in jih postavilo v čas dramatičnih kulturnih sprememb, ki so se začele na prehodu tisočletja.