Izjemno slana okolja so tista okolja, ki imajo koncentracijo soli bistveno višjo od morske vode, to je več kot 35 g/l NaCl. Pogosta so po vsem svetu, takšna okolja so morski bazeni in slana močvirja, slana in alkalna jezera ter soline. Poleg NaCl, pa v nekaterih slanih okoljih prevladujejo tudi druge soli (na primer MgCl2 in CaCl2), ki so za življenje lahko bistveno bolj omejujoče kot NaCl.

Sprva so raziskovalci mislili, da so slana okolja poseljena skoraj izključno s halofilnimi arhejami in bakterijami ter redkimi evkarionti, med katerimi so bile glive dolgo časa popolnoma spregledane. Danes vemo, ne le da so številne glive aktivne prebivalke takšnih okolij, temveč poznamo že tudi njihove prilagoditvene mehanizme, ki jim omogočajo življenje v razmerah nizke razpoložljivosti vode in visokih koncentracij toksičnih ionov. Pot do teh spoznanj se vije že dve desetletji in vključuje pionirske raziskave slovenskih mikologov na področju ekologije, filogenije, evolucije, fiziologije ter v zadnjem času tudi genomike teh gliv. Motivacija za te raziskave pa ni zgolj bazična znanstvena radovednost, temveč tudi potencialna uporabnost njihovih lastnosti v industrijske in kmetijske namene. V predavanju bodo predstavljene ugotovitve na primeru najbolj halofilne glive opisane doslej Wallemia ichthyophaga ter halotolerantnih kvasovk rodu Aureobasidium.