Živimo v svetu, ki ga v veliki meri kreira fabricirana realnost družbenih medijev, v svetu samoprevar in zamolčanih čustev. Živimo v pogodbeni družbi, kjer je ekonomski kapital nadomestil simbolnega, kjer je sreča imperativ, telo temelj identitete, kjer si kriv za odklon. V takem svetu se ni enostavno soočati z vprašanji minljivosti, krhkosti in iskanjem resnice. To so teme, ki med neobremenjene vnašajo nemir, zato so v vsakdanjem življenju odrinjene na rob. Na robu pa so poti mnogokrat tihe in samotne.