Ljudje ne le pomnimo skupaj, temveč tudi pozabljamo kolektivno. Družbeni spomini so pogosto urejeni okrog različnih artefaktov, spomenikov itd. Postavitev spomenika tako daje podlago za ohranjanje spomina, njegova odstranitev pa podlago za pozabo na določeno zgodovinsko osebo ali obdobje. V 19. stoletju so mestne oblasti v Ljubljani začele postavljati javne »narodne spomenike«, ker so hotele napraviti vidno in s tem resnično tisto, česar tedaj ni bilo: distinktivno zgodovino in kulturo slovenskega naroda. V skladu z orwellovskim pogledom na preteklost so slovenske elite gledale na zgodovino kot na vir gradiva za politično apropriacijo, katere pravi cilj je bil nadzor nad sedanjostjo. To so poskušale dosegati s konstrukcijo in/ali dekonstrukcijo »herojev našega časa« (»Mi smo taki, kot so oni.«) in njim posvečenih spomenikov, s katerimi so jih »ovekovečili«. Ker so se slovenske elite 19. in 20. stoletja dobro zavedale moči spomina in še bolj premoči pozabe, so veliki politični prelomi pomenili tudi spremembo herojev in simbolov, pri čemer so včerajšnji heroji postali padli heroji (»Mi nismo taki, kot so oni.«).