Prispevek se skozi predstavitve nekaterih meščanskih zgodb ukvarja s tremi stavbnimi tipi: nebotičnikom, stanovanjskimi vilami in kavarnami oziroma klubi, pomembnimi prostori urbanega življenja. V glavnih zgodbah se prepletajo usode pesnika Otona Župančiča in literarnega kritika Josipa Vidmarja, zgodba pisatelja Vladimira Bartola pa je nekoliko umaknjena v ozadje. V zgodbah se pojavljajo še arhitekta Vladimir Šubic in Janko Omahen, pa stavbenik Adolf Dukič, ekonomist Evgen Lovšin, slikarja Veno Pilon in Walter Bianchi ter drugi meščani iz obdobja med obema vojnama in deloma tudi po njej. Zgodbe se odvijajo v Ljubljani in nas včasih ponesejo v manjša mesta, kot je Ajdovščina, ali velemesta, kot je Pariz. Slovenski literati v preteklosti niso bili navdahnjeni samo z naravo, ampak tudi z mestom in njegovimi (ekscentričnimi) meščani, kar dokazujejo številne pripovedi. Tudi danes je tako: ni je dobre (meščanske) zabave (ali zgodbe) brez dobrega škandala, kot je to nekoč bila, na primer, Dukičeva ciganka v Ljubljani.