Prispevek se na podlagi raziskav Amelie Jones in Erike Fischer-Lichte ter ob izbranih primerih iz novejše zgodovine gledališča in uprizoritvenih praks (Dušan Jovanović, Bojan Jablanovec, Matjaž Zupančič in Sarah Kane) posveča razmišljanju o telesu, ki se je tudi v slovenskem prostoru po performativnem obratu v šestdesetih letih 20 stoletja vzpostavilo kot eden bistvenih dejavnikov sodobnega gledališča. Vzporedno s številnimi odmiki od dramskega k nedramskemu, neliterarnemu, postdramskemu se je odvila tudi serija preobratov k fizičnemu, k telesu scene in telesu na sceni. Vzpostavila se je posebna politika uprizarjanja, značilna za performativno kulturo, v kateri eno središčnih vlog igra prav živo telo na sceni in v avditoriju, razumljeno skozi posebno razmerje med sosubjekti, igralci in gledalci, ki si včasih celo izmenjajo vloge.