Dialéktika (grško διαλεκτικὸϛ: dialektikos - argumentacija, veščina razpravljanja, razgovor) ima več pomenov: # V antični Grčiji je bila to oblika razpravljanja, nekakšna igra, pri kateri so zastavljali vprašanja in nanje večinoma odgovarjali z da ali ne. # Dialektika je tudi veščina diskurza, pri katerem se potrjujejo ali zavračajo predpostavke in sogovorniki na tak način odkrivajo resnico. # Kant je o dialektiki spregovoril v delu Kritika čistega razuma, v katerem je omenjal transcedentalno dialektiko, kar je uporabil v kontekstu iluzij, ki ogrožajo človeški razum. Dialektika je v tem pomenu napačno razumevanje oziroma razmišljanje, pri čemer razum doseže neutemeljeno trditev o sebi (self), o svetu in o Bogu. # Hegel je dialektiko razumel kot proces, medsebojno nasprotovanje med tezo in antitezo, ki teži k razrešitvi oziroma sintezi. Slednja predstavlja stadij, v katerem sta oba elementa še vedno prisotna, toda medsebojno pomirjena. Prvotni pomen dialektike je bil torej drugačen, kot so jo kasneje razumeli številni filozofi. V antični Grčiji je bila to nekakšna veščina odkrivanja protislovij in razreševanja le-teh. Že Heraklit Mračni in Aristotel, kasneje pa tudi Nikolaj Kuzanski (zlasti v njegovem učenju Coincidentia oppositorum), Francis Bacon, Descart, Spinoza, Leibnitz, Kant in Hegel so imeli povsem drugačno razumevanje dialektike, ki po njihovem postane razumevanje splošnih zakonitosti menjanja, razvoja in nasprotij znotraj zgodovinskih sklopov, pa tudi spoznajni proces celotne ontološke strukture sveta. Hegel jo je razglasil za absolutno metodo spoznanja totalnosti. Opis vzet iz spletne enciklopedije Wikipedia