V članku avtorji predstavijo primerjavo uporabe radarske metode permanentnih sipalcev (PSI) in klasične terenske meritve za spremljanje pobočnih masnih premikov deponije hidrometalurških odpadkov. Metodi sta primerjani na plazu, ki se je sprožil po obilnem deževju novembra 1990 in se nahaja na odlagališču odpadkov iz procesa ekstrakcije amonijevega diuranata ("rumene pogače") iz uranove rude, ki je odložena na jalovini Boršt (nekdanji rudnik urana Žirovski vrh). Čeprav plaz direktno ne ogroža tamkajšnjih prebivalcev se je zaradi možne okoljske kontaminacije in nestabilnosti na odlagališču vzpostavilo spremljanje premikov z različnimi terenskimi metodami. Tudi radarska metoda PSI, v sklopu katere so se pridobili podatki za celotno Škofjeloško Cerkljansko območje, je na območju aktivnega plazišča zaznala premike lezenja v obdobju od 1992 do 2000. Rezultati korelacije PSI in terenskih podatkov potrjujejo, da so sanacijska dela deloma zaustavila plazenje kar potrjujejo tudi PSI analize pred in po sanacijskih delih na plazu. Kljub nekaterim omejitvenim dejavnikom primerjave dveh različnih vrst podatkov se je izkazalo, da je PSI metoda lahko uporabna kot dopolnitveni vir informacij k terenskim tehnikam, še posebno na območjih, kjer je meritve potrebno izvajati daljše časovno obdobje.