Učno in vedenjsko zahtevnim otrokom je včasih težko pomagati doma, še težje v šoli, kjer se učitelji srečujejo ne le z enim otrokom, temveč z dodatnimi 25-30 otroki, ki imajo lahko različne težave. Tako kot povprečen starš tudi večina splošno izobraženih učiteljev ni v zadostni meri usposobljena za delo z učno in vedenjsko zahtevnimi otroki. Številni dogodki na šoli ali doma lahko dolijejo olje na ogenj učno in vedenjsko zahtevnih otrok: lahko so nadlegovani s strani drugih otrok; lahko se počutijo družbeno izolirani ali zavrnjeni, počutijo frustrirano in zbegano nad neuspešnimi poskusi, da bi šolsko nalogo uspešno rešili, nerazumljeni s strani učiteljev in staršev in podobno. Posledice so vidne v načinu, kako otrok odreagira: mlajši otrok ali zbeži iz učilnice ali iz sobe, če pa ostane se ga loti rdečica, jok, kričanje, udarjanje po zvezku, lomljenje svinčnikov, metanje po tleh in odklanjanje dela ali žaljenje in fizično obračunavanje s sošolci, včasih z učitelji ali s starši. Starejši učenci odreagirajo drugače, a še vedno zelo zahtevno, velikokrat provokativno. V številnih primerih se učitelji in starši počutijo nemočni, da bi obvladali te učence, velikokrat tudi nimajo podpore, ki bi jo potrebovali za učinkovito delo z njimi. Zahteve po uspešnosti, ki jih šola postavi pred učitelje in ki so povezane s pričakovanji staršev, zadevo dodatno poslabšajo.​