O odnosih se kar naprej govori, kar naprej se predpisuje in pripisuje, kaj bi bilo dobro, kaj je treba, kaj so pravi moški in prave ženske in pravi odnosi. Manj pa se odnose dejansko živi, občuduje, neguje in jemlje kot dar, ki ga smemo sprejeti in razvijati med seboj. Zelo hitro se prepustimo strahu in skrbi, ki se napajata iz bolečih izkušenj v odnosih. Hitro nam pozornost ukradejo težke zgodbe, rumeni tisk in zgodbe drugih ljudi, svojo pa ob tem mimogrede povsem prezremo ali pa jo živimo brez navdušenja in hvaležnosti. In vendar so odnosi tako globoko vpisani v naše možgane in dušo, da se ne moremo več slepiti glede njihovega pomena. Bolj ko sprejmemo dejstvo, da samozadostnost dejansko pomeni smrt, večjo svobodo in globino bomo lahko živeli skozi in v odnosih.