Pred kratkim sem ujel trditev, da smo v današnjem času priča krizi kognicije. Pridružujem se temu mnenju in želim opozoriti na dejstvo, da svet in sebe dojemamo, doživljamo in izražamo po fragmentih in cepimo po dihotomijah v stilu ali/ali (tudi pozitivna psihologija se je razvila kot odgovor na »negativno«, obremenjeno s fokusom na psihičnih motnjah, pa vendar jo moramo razumeti le v odnosu do teh aspektov). Verjetno je naš um ukrojen po modelih industrijske dobe z dojemanjem po klišeju »vzrok – posledica«, pri čemer posamezne pojave razumemo izvzete iz konteksta. To velja tudi za večino raziskovalnih del, kjer trčimo na probleme interpretacije rezultatov. Na prehodu v informacijsko dobo tudi informacije dojemamo fragmentirano. Tako je tudi problematika partnerskih odnosov izvzeta iz konteksta procesov razvoja kapacitete za odnose, ki je le aspekt razvoja strukture osebnosti. (Nekateri se sprašujejo, kam je šla ljubezen, ker danes ljudje živijo v »razmerjih«, kar je le institucija, v kateri eden in drugi čakata, če bo morda prišel mimo kdo boljši). Zato želim v svojem prispevku tematiko partnerskih odnosov postaviti v okvirje razvojnih procesov.