Večinoma ljudje nihamo med dvema skrajnima stališčema. V prvem primeru se sklicujemo na nesrečno otroštvo, ki nas je zamorilo in onemogočilo, in to podkrepimo z navajanjem vsega, kar smo zaman poskušali spremeniti. Drugo stališče govori, da je otroštvo mimo in da z dobro voljo lahko zaživimo po svoje, starše oddaljimo od sebe in dosežemo vse, za kar se le potrudimo. Potem navajamo svoje uspehe in odpravljene težave. V obeh primerih manjka del resnice. V predavanju bom orisala svojo izkušnjo preobraženega otroštva, kot sem se je učila z Josipo Prebeg.