Program "Edukacijske raziskave", ki ga opravlja deset raziskovalcev Pedagoškega inštituta, poteka na področju zelo kompleksne tematike, ki jo tu označujemo samo v poglavitnih hipotezah in smereh raziskovanja. V temeljnem sklopu, kjer se manjši del raziskav odvija tudi v povsem avtonomnem delu posameznih raziskovalcev, gre za razvijanje ved, kot so pedagogika, filozofija, sociologija, psihologija, lingvistika, antropologija - vse s poddisciplinami in interdisciplinarnimi preseki z osrednjim področjem ("educational theory"). Pedagoški proces temelji na predstavah o tem, kaj je znanje, kako je mogoče znanje pridobiti in kako ga posredovati. V preteklosti so med seboj tekmovala različna pojmovanja procesa, v katerem posameznik pridobiva znanje. Grobo bi ta pojmovanja lahko razdelili na dve veliki skupini. Prva skupina je osredotočena na "notranje" izvore znanja, druga pa na njegove "zunanje" izvore. Kljub tudi ostrim nasprotjem med pristopoma, pa sta oba produktivna. Filozofija vzgoje se osredotoča na analizo pojmov in konceptov, teorij in specifičnih tipov diskurzov edukacijskih ved. V tem polju najdemo vrsto konceptualnih izhodišč v filozofskih disciplinah, od estetike do logike in socialne filozofije. V ta sklop uvrščamo tudi kritično analizo učinkov globalizacije na vzgojo in izobraževanje.

Ker šolska (kot vsaka družbena) dejavnost temelji na jezikovni rabi, si sploh ni mogoče zamisliti obravnave pedagoške prakse, ki ne bi upoštevala in kot konstitutivne komponente vključevala tudi novih dognanj (epistemoloških in metodoloških) na področju rabe jezika in govora, zlasti jezikovne pragmatike in argumentacije (retorika). V sociološki perspektivi določamo strukturne determinante vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, ki opredeljujejo propulzivnost ali implozivnost razvoja vzgoje in izobraževanja v pogojih informacijske, učeče se družbe. V tem segmentu namenjamo pozornost tudi navezavam edukacijskih raziskav na ženske študije in s tem vprašanjem enakosti spolov. Drug vidik je vprašanje o tem, na katerih ravneh se najbolje uveljavlja transformacijski antropološki koncept šole. Ni širokega soglasja o tem, kaj vse sodi med vrednote, ki naj bi jih šola prenašala, niti o tem, kako in kdaj naj bi se te vrednote poučevalo. Kakšna je temeljna narava vrednot, kakšno je razmerje med javnimi in zasebnimi vrednotami. Kako vzgajati in obenem "razvijati kritično moč razsojanja", ki je prav tako eden od zakonsko zapisanih ciljev osnovne šole. Kako je mogoče učiti vrednote, kako posredovati stališča in pripravljenosti za delovanje, ne da bi izvajali "indoktrinacijo". To so vprašanja, kjer se teorija izrazito srečuje z izzivi pedagoške prakse. Posebni vidiki obravnave so: položaj otroka in status njegovih pravic v izobraževalnem procesu, urejanje pravic in dolžnosti, posebnosti pravic kot dolžnosti (da mora hoditi v šolo), problematika zastopanja otroka, ko se znajde v konfliktu s šolo in starši, participacija otroka v procesih odločanja, spet predvsem v šolskem prostoru. Glede na razvoj muzejske pedagogike v svetu v programu tej razmeroma novi disciplini odpiramo prostor z namenom proizvodnje uporabnih rezultatov za muzeje in šole. Bolonjska deklaracija prinaša niz novosti, ki pomenijo tako odpiranje akademskega prostora kakor tudi nevarnost prehitrega, instrumentalnega in uporabniškega prilagajanja visokošolskega izobraževanja trgu delovne sile. Obravnavali bomo pozitivne novosti in nevarnosti, na katere upravičeno opozarjajo v sociologiji izobraževanja, teorijah globalizacije, razpravah o evropski dimenziji izobraževanja, razpravah o "postmodernem stanju" itn. Vse naštete (in nenaštete) točke teoretskih vidikov in smeri pa je treba razumeti v povezavi s prakso v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu, v katerem poteka implementacija reforme in druge spremembe v sistemu. Raziskovalno delo v programu, ki je jedro vsega raziskovalnega dela Pedagoškega inštituta, se bo navezovalo na vrsto aplikativnih in empiričnih raziskav, evalvacij ipd.