Položaj družbe 21. stoletja z izzivi globalizacije terja etično refleksijo. Za preprečitev splošnega razkroja in predvsem za omilitev potencialnih konfliktov v moderni družbi je nujno zagotoviti etične podlage osebnega in družbenega življenja in ugotoviti vloge religijskih temeljev, še posebno v izobraževalnih procesih. Izhajamo iz izkušnje etičnega izročila Evrope, ki je zraslo iz judovske in krščanske vere, grške filozofske refleksije in rimskega pravnega reda, kar danes opisujemo s pojmom človekove pravice. Razlike v pojmovanjih človekovih pravic pa terjajo iskanje skupnih etično-idejnih osnov za njihov konsenz. Krščanska etika je z določitvijo osebe kot nedotakljivega temelja družbe oblikovala sodobni pojem človeka kot osebe. Kljub pravnim temeljem moderne družbe, ki naj zagotavljajo osnovo človekovih pravic, se povečujejo etične dileme in narašča potreba po univerzalni etiki. Kot poudarjajo družbeni teoretiki Z. Bauman, U. Beck, F. Fukuyama, A. Giddens ter tako imenovani postmoderni misleci (M. Foucault, P. Virilio, J. Baudrillard idr.), je ključno etično vprašanje, kako naj se ljudje poenotijo, da bi ustvarili družbeni kapital (Fukuyama), ki je podlaga za medsebojno sožitje ljudi različnih idejno-etičnih izhodišč. Ta je odločilen pri vprašanjih genoma, splava, evtanazije in strategije razvoja družbe sploh: problema staranja, pokojninske reforme, energetskih virov. Ali bo globalizacija zgolj ekonomski ali pa tudi človeški, torej za različne skupine ljudi sprejemljivi proces, je odvisno od etičnega soglasja. V tem smislu H. Kueng za razreševanje perečih sodobnih problemov predlaga svetovni etos kot skupno osnovo različnih religijskih izvorov. Iskati pa moramo tudi skupne osnove religioznih in sekularnih temeljev etike, ki segajo od pragmatizma in utilitarizma, liberalizma do idejnih osnov komunitarizma (C. Taylor) ali teorije pravičnosti (J. Rawls) in moralno soglasje v družbah (R. Rorty, A. Dahl, A. MacIntyre, I. Murdoch), da bi zaščitili človeka kot osebo, zagotovili njegovo preživetje od spočetja do smrti, utrdili sobivanje oseb, skupin in narodov. Urediti je potrebno zapletene probleme socialne pravičnosti, okolja, nevarnih virov in tako človekove prihodnosti in njegovega preživetja sploh, še posebej preživetje socialno prizadetih, obrobnih, revnih. Zato je potrebna tudi ustrezna sodobna edukacija.

V tem kontekstu bo epistemologija religijskih pojavov in religiološkega diskurza temeljno izhodišče raziskovalnega programa. Ker pa tako iz zgodovine kot v sodobnem svetu poznamo tudi zlorabe religiozne razsežnosti življenja, bo posvečena posebna pozornost kritični refleksiji religijskih pojavov in njihovemu odnosu do etike in s tem vrednot oz. kreposti v družbi. Skupina bo preučevala religijske pojave v njihovih različnih razsežnostih: diskurzivno in praktično simbolnost religij; razmerja družba - kultura - religija - družba; religijski etos, religijske predstave, religijske etike in morale, religijsko ekonomijo; vlogo religijskih pravnih sistemov v pluralni družbi, pomen in vlogo religije pri človekovih pravicah; vlogo kreposti in vrednot v življenju osebe in družbe; psihologijo učenja in didaktiko prenašanja vrednot ter psihologijo etične formacije v pluralni družbi; prispevek religij k oblikovanju strpnih in sožitnih odnosov.

Vloga kreposti in vrednot v družbi je odvisna od njihovih nosilcev. Raziskava bo skušala ugotoviti, kakšne so etične drže v družbi oz. kakšne kreposti prakticirajo verni različnih religij in neverni ter kako je kljub razlikam moč najti konsenz. Temeljni cilj raziskovanja je tako z religiološkega kakor z etičnega vidika preučiti tudi neutemeljene drže in sodbe, ki povzročajo konfliktne situacije in napetosti in prispevati k humanizaciji odnosov, ki so povezani z religijskimi razsežnostmi zasebnega in skupnega življenja.