Študij zahodnoslovanskih jezikov je v preteklosti zaviralo veliko različnih dejavnikov. V 19. stol. sta študij zavirala raznarodovalna politika v habsburški monarhiji in odsotnost narodnih univerz ter akademij. V obdobju med obema vojnama smo Čehi, Poljaki, Slovaki in Slovenci svobodneje zadihali, povečalo se je zanimanje za narodne književnosti in kulturo, vendar je bilo obdobje do druge svetovne vojne prekratko za rešitev tega vprašanja. Po letu 1945 oz. 1948 so spremembe družbene ureditve, celjenje ran po vojni in ideološki pritisk iz Sovjetske zveze (SZ) za nekaj časa popolnoma prekinili vsakršne kulturne odnose med Slovenijo in srednjeevropskimi slovanskimi državami. V tem obdobju je veliko kulturnikov, ki so se pred vojno posvečali kulturnim odnosom med temi državami, zbežalo iz strahu za življenje v tujino. Šestdeseta leta 20. stol. so bila zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov prekratka za oživitev nekdaj zglednih kulturnih odnosov. Po padcu železne zavese je ideološko cenzuro zamenjala ekonomska cenzura. Kulturne in politične elite so v ospredje svojih programov postavile velike načrte, pri njihovi realizaciji pa jim je zmanjkalo občutka za visoko šolstvo,humanizem, družboslovje in bilateralne kulturne odnose