V prispevku raziskujemo en vidik človekovega notranjega življenja, kakor se razkrito kaže z obliko podstavne proste besedne zveze pri frazeoloških enotah tipa biti pri sebi, iti vase, biti iz sebe. Ti frazemi kažejo, da človek tudi samega sebe lahko doživlja kot drugega, celo drugačnega, in so jezikovna uresničitev konceptualne metafore razdeljene osebnosti (po Lakoff 1996 »the divided person metaphor«). Zanima nas, ali je med prostorskimi relacijami, izraženimi z vstopnimi pomeni (inputom), in izstopnimi frazeološkimi pomeni v okviru pomenskega polja ʽfizično in psihično stanje človekaʼ (outputom) mogoče postaviti kakšno predvidljivo razmerje. Končna ugotovitev potrjuje predvidljivo povezavo med neustreznimi/nepravilnimi prostorskimi relacijami in pomeni ekstremnih psihičnih stanj.