S pojavom svetovnega spleta je digitalizacija postala vse bolj pomembna tudi na področju muzejske komunikacije z javnostjo. Vendar pa se v strokovni literaturi nenehno izpostavlja, da je digitalizacija muzejev zastala oz. da (še) nismo dosegli njenega potenciala. Po mnenju nekaterih strokovnjakov informacijske znanosti namreč preko spletnih strani dostopne medijske objave ter muzejska dokumentacija predstavljata zgolj prvi dve razvojni stopnji tega, v kar bi se moral razviti virtualni muzej. V prispevku pokažem, da je treba razlog za domnevni, začasni ali trajni, »neuspeh« uresničitve virtualnega muzeja iskati v naravi muzejskih predmetov kot fizičnih entitet in posledičnega vprašanja, katere vidike muzejskih predmetov je v resnici sploh možno digitizirati, predvsem pa komu in na kakšne načine lahko nato taka »digitalna vsebina« koristi.