Ob razmisleku o 21. stoletju kot informacijski ali digitalni dobi se je sprva razpravljalo predvsem o novih finančnih in gospodarskih tokovih ter o prednostih ali slabostih digitalizacije, v zadnjem desetletju pa se vse pogosteje opozarja na to, kako nove tehnologije in novi, digitalni svetovi stopajo v življenje posameznika od najzgodnejšega obdobja naprej, kako spreminjajo družbo in razmerja znotraj nje, kako se na novo vzpostavljajo umetniški izrazi, kulturne prakse ter sporazumevalne norme, vzorci in diskurzi. Raziskav o tem, kako so IKT-tehnologije zaznamovale jezik, literaturo in kulturo, tudi v slovenskem okolju – še posebej po prelomu, ki ga je prinesla epidemija Covida19 – ni malo, vendar se marsikdaj usmerjajo predvsem v digitalizacijo sporazumevanja, tj. prenos načinov izražanja ter procesov, kot jih poznamo v nedigitalnem svetu, ali v nova orodja umetne inteligence in njihovo zmogljivost na posameznih področjih, ob čemer se poudarjajo bodisi prednosti bodisi pasti. Temeljna raziskovalna namena prispevkov, ki so bili predstavljeni na 59. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, sta tako dva: ponuditi nekoliko širši oris dogajanja v jeziku, literaturi in kulturi ob srečanju s spletnimi svetovi, saj šele v interakciji kažejo podobo sodobne družbe, ki jo ti svetovi soustvarjajo, ter spodbuditi kritični pogled, ki presega zgolj odklanjanje ali sprejemanje digitalnih tehnologij in digitalnega.