Od petdesetih let 20. stoletja smo priča ogromnemu napredku na poti pridobivanja energije s fuzijo – zlivanjem vodikovih izotopov. Pa vendar smo še vedno daleč od pridobivanja električne energije v pravih fuzijskih elektrarnah. Doseganje fuzije na zemlji je zelo zahtevno, ni pa nemogoče! Sistemi za segrevanje plazme v eksperimentalnem reaktorju ITER bodo zagotavljali desetkrat višje temperature kot v središču Sonca, za zadrževanje fuzijske plazme bodo skrbeli gigantski superprevodni magneti, ki delujejo pri -270 stopinjah Celzija. Večino sistemov v Itru in še bolj v bodoči demonstracijski elektrarni DEMO opisujemo s pridevniki ekstremni, največji, najmočnejši, prvi na svetu. Pot do fuzijske elektrarne je strma, polna razvojnih prebojev in tehnoloških presežkov. Skeptiki in zagovorniki opozarjajo na dva morda najpomembnejša preostala izziva: stabilno vzdrževanje fuzijske reakcije v daljšem časovnem obdobju in razvoj ustreznih komponent in materialov za izkoriščanje fuzijske energije v elektrarnah. Predstavljena bo prehojena pot in izzivi, ki nas še čakajo. Nam bo s skupnimi močmi uspelo?