Ljudje se že tisočletja na različne načine zoperstavljamo organizmom, ki jih doživljamo kot nadležne, ali ki nam povzročajo škodo, kot so npr. glodavci, mikroorganizmi, plesni, pleveli, žuželke itd. Kemikalije, ki jih uporabljamo za zatiranje škodljivcev imenujemo pesticidi. Med najstarejše pesticide spadajo poleg žvepla še arzen, baker, nikotin, piretrin, rotenon, strihnin in živo srebro, ki so jih naši predniki pridobivali iz svojega naravnega okolja. Industrijska proizvodnja pesticidov se je razmahnila v 20 stoletju in danes imamo na voljo tudi veliko število umetnih pesticidov. Ker pesticide uporabljamo z namenom, da uničimo neželene organizme, naj bi bili pesticidi selektivno strupeni samo za ciljne vrste. Vendar ni vedno tako. Pesticidi imajo lahko škodljive učinke tudi na ne ciljne organizme, to je rastline, živali in ljudi. Uporaba pesticidov je pri sodobnem načinu življenja neobhodna, saj so pesticidi izjemno pomembni v zdravstvenem in ekonomskem smislu. Vendar so ravno pesticidi tiste kemikalije, ki zbujajo v javnosti veliko zaskrbljenost, delno zaradi primerov naključnih in namernih zastrupitev ter nepravilne uporabe pesticidov, kar je privedlo do hudih bolezni in celo smrtnih primerov pri ljudeh in drugih organizmih, delno pa zaradi nekritičnega sprejemanja pogosto zavajajočih in napačnih informacij o škodljivosti pesticidov. Tako kot pri večini kemikalij je tudi pri pesticidih pomembno, kako velik je odmerek, ki smo mu izpostavljeni. Če smo izpostavljeni prevelikemu odmerku, ali če pesticide uporabljamo nepravilno, lahko pride do škodljivih posledic. Če pesticide uporabljamo pravilno, pa je večina modernih pesticidov razmeroma neškodljiva. Da bi lahko pesticide uporabljali čim varneje, in tako zmanjšali verjetnost nastanka škodljivih posledic na ne ciljne organizme, posebne državne službe nadzorujejo prodajo, uporabo in ostanke pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. Z vidika nadzora delimo pesticide na sredstva za zaščito rastlin (fitofarmacevtska sredstva) in biocide, to je sredstva za zatiranje škodljivcev v širšem in ožjem bivalnem in delovnem okolju. Pred prvo registracijo je potrebno narediti veliko število različnih študij, na podlagi katerih se določijo nevarne lastnosti za ljudi, druge ne ciljne organizme in okolje, oceni se tveganje in določi največja dovoljena količina ostankov. Potem ko pesticidi dobijo dovoljenje za uporabo, se morebitne škodljive posledice spremljajo v okviru toksikovigilančnih aktivnosti. Če se ugotovijo prej neznane nevarnosti ali nesprejemljivo tveganje za zdravje, se sprejmejo dodatni ukrepi za zmanjšanje tveganja. Če tveganja ni možno zmanjšati na sprejemljivo raven, ali če so nevarne lastnosti prehude (npr. mutagenost, rakotvornost, strupenost za razmnoževanje), se predlaga omejitev ali celo prepoved uporabe. Posledično se novim ugotovitvam prilagaja tudi zakonodaja, na kateri temelji nadzor. Najnovejša sprememba zakonodaje na področju pesticidov, ki bo v veljavo stopila letos, je nadzor kemičnih motilcev endokrinega sistema (KMES). Po dobrih sedmih letih presoj znanstvenih virov, priprav predlogov, razprav in usklajevanja na ravni Evropske komisije, njenih strokovnih agencij in ekspertnih skupin ter Evropskega parlamenta smo le dočakali sprejetje znanstvenih kriterijev za identifikacijo KMES. Za zagotavljanje varnosti ob predvideni uporabi pesticidov so po zakonu odgovorni proizvajalci. Čeprav državne službe izvajajo strog nadzor, lahko k varnosti pomembno prispevamo tudi sami, in sicer tako da upoštevamo navodila za uporabo, da se držimo osnovnih načel higiene in da ne pozabimo na uporabo zdrave pameti.