Avtor želi osvetliti začetke Nevrokirurgije na Slovenskem, ki segajo celo v obdobje pred 2. svetovno vojno. Nevrokirurgija kot stroka pa se prične razvijati v okviru Medicinske fakultete in Kliničnih bolnišnic šele po 2. svetovni vojni. Z uvedbo mikrokirurške tehnike in drugih tehničnih pripomočkov se ljubljanska Nevrokirurgija v 80. letih prejšnjega stoletja - v obravnavanju poškodb perifernih živcev, revasuklarizacijskih postopkih pri bolnikih z možgansko kapjo in še posebej pri obravnavanju anevrizem možganskega ožilja - postavi ob bok avantgardnim nevrokirurškim centrom na svetu.

V 90. letih prejšnjega stoletja se prične na Nevrokirurški kliniki, UKC v Ljubljani, pionirsko obdobje kirurgije tumorjev in žilnih nepravilnosti na lobanjskem dnu, kar je bilo težko sprejemljivo za ves nevrokirurški strokovni svet. Danes je ljubljanska Nevrokirurgija priznan učni center za zdravljenje nepravilnosti na lobanjskem dnu. Vprašanje pa je – do kdaj? Avtor je prepričan, da bo z vztrajnim delom – kliničnim in raziskovalnim – možno obdržati primat, vendar to ne bo lahko. Možnosti so, treba jih bo izkoristiti, pri čemer pa bo potrebna nadaljnja sinergija vseh razpoložljivih potencialov, tako na kliničnem kot raziskovalnem področju. Svetovna nevrokirurška javnost to od nas pričakuje, zato je naša odgovornost še toliko večja.