Eksponentna rast človeških aktivnosti ustvarja izjemne pritiske na biofizikalne sisteme Zemlje, ki je omejen planet. Dosegli smo stopnjo rasti, ki v nekaterih pogledih že dosega skrajno točko biofizikalnih zmogljivosti našega planeta, znotraj katerih lahko naša civilizacija deluje brez nevarnih pritiskov na okolje. Pozornost znanosti je namenjena devetim pomembnim procesom ali sistemom, znotraj katerih bo treba upoštevati omejitve. Družba se mora glede rasti in razvoja učiti iz delovanja ekosistemov in preseci doktrino nenehne gospodarske rasti v ekonomiji in politiki. Zapoved neomejene rasti na planetu z omejenimi viri že fizikalno ni smiselna, z družbenega vidika pa za zdaj niti ne odpravlja revšcine niti nas ne dela srečnejših. Da bomo lahko znotraj družbenoekonomske znanosti sprejeli alternativne modele, ki bodo spoštovali omejenost planeta, bo potrebna preobrazba naše spoznavnosti, gospodarstva, politike in norm, prenova civilizacije in naše kulture. V ospredje mora stopiti kakovostna, in ne več količinska rast.