»To mislite resno?« je bilo vprašanje, ki sem ga implicitno ali eksplicitno pogosto slišal, ko sem skušal pojasniti, kako bomo etnografijo vključili v interdisciplinarne projekte. V prispevku izpostavljam tri takšne primere, ob katerih opozarjam na priložnosti in nevarnosti, ki čakajo antropologe v sodelovanju s predstavniki drugih ved – ti namreč (ne)smiselnost etnografije razumejo po svoje.

Prvi projekt z akronimom EuMon je skušal prečkati vrzel med naravoslovjem ter družboslovjem in humanistiko. V projektu, ki je potekal v 6. okvirnem programu EU, smo ugotavljali, kako spodbuditi prostovoljce, da spremljajo stanje biotske raznovrstnosti. Iz začetnega nezaupanja naravoslovcev do kvalitativnih metod se je šele po nekaj letih vzpostavilo plodno sodelovanje. V projektu DriveGreen, ki ga je financirala ARRS, sem se znašel v drugačni poziciji. Kot vodja projekta, katerega cilj je bil razvoj mobilne aplikacije za spodbujanje trajnostne mobilnosti, sem odločal o oblikovanju skupine, sestavljene iz antropologov, etnologov in inženirjev. Izbiral sem metode in pristope ter usmerjal razvojne postopke. V obrobni poziciji sem se znova znašel v tretjem projektu, MOBISTYLE, ki ga izvajamo v programu EU Obzorje 2020. Tokrat sem moral prepričati inženirje, ki prevladujejo v projektu, namenjenemu razvoju tehnologij za spodbujanje zdravega in energetsko varčnega življenja v stavbah, da je smiselno izvajati raziskave na »vzorcu« treh ducatov ljudi, namesto da bi s senzorji pridobivali podatke o tisočih in milijonih uporabnikov – in jim seveda poslali vprašalnike.

V prispevku spregovorim, kako se v tovrstnih projektnih kontekstih etnografija spreminja in preoblikuje, in to včasih do nerazpoznavnosti. V projektu EuMon, denimo, smo jo nadgradili z obširnim anketiranjem, da smo zadostili pričakovanjem po »statistični signifikantnosti«. V projektu DriveGreen smo izvajali »vožnjo z udeležbo«, pri čemer smo spremljali srčni utrip voznika in s kamerami snemali, kaj vidi iz vozila. V projektu MOBISTYLE pa smo zaradi pomanjkanja časa in sredstev izvajali fokusne skupine kar po video-konferenci. Ob teh primerih se sprašujem, kje so meje etnografije in kako daleč – ali kako nizko – lahko gremo, da ohranimo svojo metodo, hkrati pa jo prilagodimo zahtevam časa in specifikam interdisciplinarnega dela.