Hrana je vir hranil in dobra prehrana posamezniku zagotavlja ustrezen vnos energije in posameznih hranil. Na splošno ločimo prehranska priporočila za zdravo populacijo in njene posebej ogrožene skupine, kamor spadajo otroci, mladostniki, starostniki in bolniki. Kadar vnos hranil ni ustrezen, bodisi je premajhen ali pretiran, govorimo o podhranjenosti, ki se pokaže v slabšem prehranskem stanju posameznika. Podhranjenost pa vodi v slabo presnovno podporo in dodatno negativno vpliva na zdravstveno stanje zlasti ogroženih skupin prebivalstva. Nezadostna prehranjenost tako kljub velikemu napredku medicine ostaja pomemben in zelo razširjen javni zdravstveni problem tudi v razvitih državah (1). Kljub temu da je bila zdravstvena politika v evropski uniji v zadnjih letih naravnana na debelost kot zdravstveni problem, predstavlja podhranjenost enako pomembno zdravstveno in ekonomsko breme za družbo. Podatki iz raziskav kažejo da je splošna prevalenca podhranjenosti med prebivalstvom 15% in podhranjenih je 40% bolnikov, ki so sprejeti na zdravljenje v bolnišnice. Še posebej pa so ogroženi starostniki, 60% prebivalcev domov za ostarele je podhranjenih ali pa so prehransko ogroženi. Bolj ogrožena je tudi splošna populacija starostnikov. Živijo dlje in bolj aktivno ter so jim tako omogočene tudi napredne možnosti zahtevnega zdravljenja (zamenjave kolkov, operacije srca in napredovalih rakov). Uspeh tega zdravljenja pa je močno ogrožen brez ustrezne prehranske podpore. Zato si Evropska unija v povezavi z več partnerji (2) prizadeva uvajati preventivo vzrokov podhranjenosti v splošni populaciji in da bi zdravljenje podhranjenosti postalo del dobre klinične prakse v vseh zdravstvenih ustanovah in domovih za starostnike. Raziskave namreč kažejo, da ustrezni ukrepi za preprečevanje in zdravljenje podhranjensoti bistveno zmanjšajo obolevnost bolnikov, zmanjšajo njihovo umrljivost in prihranijo veliko zdravstvenega denarja. V Praški dekleraciji, ki jo je Evropska unija sprejela v času predsedovanja Češke so zato opredeljene naslednje akcijske točke:

• Osveščanje javnosti in izobraževanje

• Razvoj priporočil za prehransko podporo in njihova implementacija

• Obvezno presejanje prehranskega stanja

• Raziskave podhranjenosti

• Usposabljanje zdravstvenih delavcev

• Vključitev boja proti podhranjensoti v nacionalne prehranske politike