Sindrom policističnih jajčnikov je ena izmed najpogostejših hormonskih bolezni žensk v reproduktivnem obdobju, za katero sta značilna povečano delovanje moških hormonov androgenov in zmanjšana občutljivost za insulin, ki posredno vpliva na povečano delovanje androgenov. Omenjene hormonske motnje v različnem obsegu povzročajo prekomerno poroščenost, motnje menstrualnega ciklusa in presnovne zaplete. V nastanek in izraženost sindroma se vpletajo genetski dejavniki in dejavniki okolja. Eden izmed pomembnih znanih dejavnikov okolja, ki slabša klinično sliko sindroma, je prekomerna telesna teža, saj dodatno zmanjšuje že za sindrom značilno zmanjšano občutljivost za insulin. Zadnja spoznanja pripisujejo glavno vlogo pri samem nastanku sindroma povečani tvorbi in izločanju androgenov v jajčnikih. Vpleteni mehanizmi so zapleteni in za zdaj ne povsem raziskani, zato sindroma še vedno ne znamo zdraviti vzročno. Zdravljenje sindroma je trenutno usmerjeno predvsem v normalizacijo telesne teže s spremembo življenjskega sloga pri prekomerno težkih bolnicah, v zmanjševanje odpornosti na insulin z metforminom pri bolnicah s presnovnimi zapleti in v blokado delovanja androgenov s kontracepcijskimi tabletami in spironolaktonom pri bolnicah z motnjami menstrualnega ciklusa in poraščenostjo. Ključen kvalitativni preskok pri obravnavi teh bolnic se bo zgodil, ko bomo poleg naštetih strategij sočasno učinkoviteje ciljali tudi direktno na zapletene mehanizme povečanega nastajanja in izločanja androgenov v jajčnikih. V prispevku bomo predstavili, kako smo se Na KO za endokrinologijo, dibetes in bolezni presnove UKC Ljubljana lotili teoretično dobro podkovane inovativne strategije zdravljenja sindroma z uporabo inhibitorjev fosfodiestereze tipa 4 in opazovali spodbudne učinke. Koncept je dosegel veliko mednarodno odmevnost v strokovni javnosti in odprl številne nove izzive.