Nekoč so častili ljudi, ki so “dali nekaj skozi svoje življenje.” Pri nas se reče, da so to ljudje, ki so šli skozi pekel. Ne prepoznamo in ne znamo vrednotiti posameznike, ki so iz svojih bolečih izkušenj uspeli ustvariti nekaj kreativnega, koristnega ali lepega. Danes se na žalost na vse pretege trudimo prikriti svoje rane, tako duševne, kot telesne. Strah nas je trpljenja drugih, hudo nam je ob spoznanju, da življenje ni neskončno in varno. Kultura nam ne posreduje ritualov, utečenih načinov za ozdravitev teh ran ali funkcionalno življenje z njimi.Tisti, ki delamo s travmatiziranimi osebami, se prepojimo z njihovimi izkušnjami, izkusimo njihovo trpljenje. Temu rečemo sekundarna, prenesena travma. Pod vplivom te izkušnje lahko izgorimo, lahko pa postanemo boljši ljudje.