Leta 2008 je Svetovna zdravstvena organizacija objavila, da prvič v zgodovini človeštva več ljudi po vsem svetu živi v mestnih predelih kot na podeželju. A ne glede na urbani razvoj so naši možgani in naš nevrološki sistem ustrojeni tako, da potrebujemo povezavo z naravnimi krajinami. Tudi naša telesa so narejena za gibanje, za hojo, ne za sedenje. Ko hodimo, imamo priložnost, da prostor doživimo postopoma in s celim telesom, narava pa nam lahko predstavlja eno redkih oaz svobode. A kaj storiti, če te potrebe in povezave ne čutimo? Kako jo privzgojimo svojim otrokom? Če gibanje v naravi povežemo s še eno prastaro in temeljno potrebo, lakoto po dobrih zgodbah, se lahko zgodi marsikaj. Zgodbe nas lahko povežejo z naravo ter med seboj, saj hranijo odnose ter gradijo skupnost.